Skrb za duhovno izročilo, ki se znotraj večstoletnega narodnega organizma preko rodov prenaša kot stalno nasledstvo iz preteklosti v sedanjost, se lahko začne uresničevati pravzaprav šele, ko spoznamo, da je narod dejansko vrsta samostojnega in avtonomnega »organizma«, le da je za razliko od običajnih »mesenih« organizmov konstituiran na nekih drugih razsežnosti, ki jim pa vladajo isti zakoni. Narod kot organizem, oziroma narod kot telo, je mnogo več kot zgolj posrečena primerjava, ki ponazorja mnoge odnose in relacij, katere so nam v sferi realnega, »mesenega« sveta logične, samoumevne in očitne, manj očitne in logične pa znotraj sfere večjih etničnih enot, kot je narod. S pojmom organizem uporabljamo simbolno govorico, ki nam omogoča vrsto analogij, katere lahko vzpostavimo in razumemo prav zaradi lastnih izkušenj z našim lastnim telesom. S tem se nam uspejo predstaviti vsaj nekateri sestavni deli celotnega ustroja in kompleksnosti narodnega telesa, vsaj del vseh dejanskih in možnih interakcij ter vsaj nekatere razsežnosti posameznih dejavnikov in odnosov, ki imajo pri tem odločilno vlogo.
Vemo, da kdor hoče govoriti o zdravi, celoviti, avtonomni, suvereni, samozavestni osebnosti, mora pri tem imeti v mislih hkrati tako fizično kot duhovno podstat bivanja. Nesporno dejstvo je, da še tako odlična kondicija fizične polovice našega obstoja ni dovolj, da bi lahko govorili o srečni, zadovoljni, zdravi ali zadovoljeni in izpolnjeni osebnosti. Seveda pa velja obratno tudi za drugi, duhovni pol naše eksistence. Ravno zanemarjanje pomena harmonije med obema poloma, kot predpogoja slehernega celostnega razvoja in delovanja, je vzrok mnogim preteklim, a tudi sedanjim zablodam celih kultur – ne samo narodov. Stranpoti, ki so se pogosto končale v slepi ulici samouničenja ali uničenja drugih, so bile vedno le posledice predhodnega porušenja tovrstne harmonije.
Vsak, katerega cilj je spoznati delovanje, zakonitosti in potrebe svojega bivanja, se slej ko prej sooči s spoznanjem, da je duhovna plat enako »materialna«, torej enako stvarna, kot je materialno fizično telo. Zanemariti ali zanemarjati duhovno, je enako pospeševati hiranje, stopnjevati razčlovečenje, intenzivirati proces dehumanizacije družbe. Duhovno ima sicer mnoge in mnogotere vidike, vendar pa bo sakralno znotraj njega vedno imelo svoje posebno mesto, saj predstavlja »materializacijo« našega čutenja in dojemanja presežnega. Sveto v svetu je moč prepoznavati in ga živeti zgolj in samo, če smoga sposobni vedno znova prepoznavati in živeti v sebi. S tem izpolnjujemo dolžnost, da se svetu odpremo v njegovi polnosti in da sprejmemo presežno kot nekaj lastnega sebi in narodu, kateremu pripadamo; kot nekaj, kar v nas in okoli nas, kar sicer ne moremo doumeti, lahko pa prepoznavamo skozi mnoge vidike fenoma pojavnosti – zlasti osebnega življenja, življenja naroda in življenja nasploh.
S tem, ko se sami zase, v skupini, organizirano, ali naključno kot popotnik srečujemo s sakralno duhovno dediščino naroda, kateremu pripadamo, hote ali nehote samodejno skrbimo tudi za našo fizično in duhovno kondicijo. Naše dobro počutje, ki je lahko edini končni rezultat tako zasnovanega recepta, izhaja iz dejstva, da je fizično skrb (iti po poti) spremljala ali donegovala skrb za duhovno plat (čutiti na poti). S tem se v nas harmonizira celota naše biti, kot del skupine, kateri pripadamo, tako prispevamo tudi lasten delež k skladnosti njene notranje strukture – preko le-te pa tudi na skladnost in harmonično ubranost naroda, ki mu pripadamo.
Sakralna duhovna dediščina naroda, ki nam je morda sprva prihajala kot nevtralna danost, kot ne svojevoljna dolžnost in odgovornost, se nam zdaj predstavlja kot naša lastna želja, kot srečna potreba in kot vesela obljuba, da bomo s tem, ko bomo negovali in krepili njo, na najboljši način negovali in krepili tudi lastni organizem. Razkrije se nam spoznanje, da je notranja harmonija našega lastnega organizma v neposredni povezavi in soodvisnosti s harmonijo naroda, katerega del smo. Vse, kar pomaga krepiti harmonijo narodnega telesa, pomaga krepiti našo lastno harmonijo ter obratno. S tem, ko iz prostora, v katerem bivamo, jemljemo najboljše iz zakladnice narodove duhovne zapuščine ter to uporabimo za oplemenitenje našega lastnega skladja fizičnega in duhovnega, v bistvu na najboljši možni način poskrbimo za to, da se vzeto iz zakladnice vanjo spet vrne – z obrestmi vred.
dr. Bernard Goršak
