Prekmurje leži na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije in pokriva dobrih 5% površine celotne Slovenije (ok. 950 km2). Z okrog 86.000 prebivalci (kar je dobrih 4% vseh prebivalcev države) se uvršča med manjše pokrajine v državi.
Velika večina Slovencev pogosto zamenjuje oz. enači pojma Prekmurje in Pomurje, čeravno Pomurje predstavlja večjo kulturno- geografsko enoto. Prekmurje je zgodovinsko in kulturno znano kot področje na levem bregu reke Mure in je s treh strani omejeno z državno mejo, na desnem bregu reke Mure pa leži Prlekija. Le-ta teritorialno ni natančno določena, ampak bolj jezikovno. V statistično regijo Pomurje spadata sedanji upravni enoti Gornja Radgona ter Ljutomer.
Tudi samo Prekmurje ni enotna regija, temveč se deli na 4 geografske enote. Na severu se nahaja bolj ali manj gričevnat svet Goričko. Pod njim se od zahoda proti vzhodu razprostirata veliki ravninski enoti: Ravensko ter Dolinsko. Na skrajnem jugovzhodu ležijo gričevnate Lendavske gorice, kot nek "podaljšek" Goričkega.
Meja med ravninskima pokrajinama že stoletja poteka po nekdanji upravni ter cerkveni razmejitvi in to po črti med naselji Dokležovje – Rakičan – Tešanovci. Ti so v preteklosti spadali k Železni županiji, Beltinci in Bogojina pa že k županiji Zala. Zahodno od te meje je Ravensko, vzhodno pa Dolinsko, ki danes spada v Lendavsko dekanijo, Ravensko pa v Murskosoboško.
Prekmurje je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi, kar pričajo ostanki lesenih naselbin blizu Lendave in Dolge vasi. Arheologi so našli tudi nekaj ostankov rimske civilizacije, predvsem na območju današnje avtoceste.
V zgodnjem srednjem veku so se v pokrajini naselili Slovani, v 10. stol. pa tudi Ogri, ki so pomebno vplivali na razvoj dežele. Od 12. do 15. stoletja sledi pospešena kolonizacija, s tem pa pokrajina dobi najprej romanske, nato pa še gotske verske bisere.
Mnogi turški vpadi ter roparski pohodi so izrazito oslabili ekonomsko moč in povzročili kulturno nazadovanje prebivalstva. Kar nekaj vasi je v tedanjih časih izbrisano z obličja zemlje, velika večina ostalih (predvsem na Dolinskem), pa so utrpele znatno človeško in materialno škodo.
V 16. stoletju se je v Prekmurju pojavil duh protestantizma. Nova vera se je hitro širila po Prekmurju in tudi po protireformaciji je ostala pomeben dejavnik v pokrajini. S protestantizmom Prekmurci dobijo prvo knjižno delo napisano v prekmurskem narečju.
Šele 18. in 19. stoletje spet prineseta boljše čase za socialno življenje ljudi. Druga polovica 19. stoletja ter vse do priključitve k matični Sloveniji in tedanjih kraljevini SHS, se je madžarska oblast trudila madžarizirati Slovence v Prekmurju. Kot glavni oponent se v bran slovenstva postavi katoliška cerkev.
Po priključitvi in vse do danes, pokrajino pesti predvsem gospodarsko zaostajanje za preostalim delom države. Ne socialistični, na žalost pa tudi demokratični državi tega problema ni uspelo rešiti.
Z odkritjem termalne vode v nižinskem delu, se je v zadnjih 40. letih močno okrepil kopališki in zdravstveno-sprostitveni turizem. Eno najbolj znanih termalnih kopališč, ne samo v regiji ampak v širšem delu Srednje Evrope, so Moravske Toplice.
Pri Lendavi so sorazmerno bogata nahajališča zemeljskega plina in tu se je razvila naftno-predelovalna industrija, edina v državi.
Zaradi organsko bogatih naplavin in sorazmerno milega podnebja, se je v Prekmurju zelo razvilo poljedelstvo. Tradicionalno velja ta regija še vedno za žitnico Slovenije, čeprav se je v zadnjih desetletjih pridelava žit in drugih pridelkov na račun oljne repice in koruze močno zmanjšala.
Intenzifikacija kmetijstva je posledično pripeljala k zmanjšanju pestrosti habitatov, živalskih in rastlinskih vrst, ki so za to pokrajino edinstvene. Občasno se Prekmurje še vedno smatra kot zamočvirjena regija, v kateri prevladujejo mrtvice, močvirski logi in temu primerno tudi vodno živalstvo in rastlinstvo.
Ljudem poznane so seveda redke in ogrožene rastline mrtvic. Take so vodna praprot plavček, streluša, vodna škarjica, mala vodna lečica in močvirska logarica. Manj znano je, da so na Goričkem nekoč prevladovali suhi zakisani travniki, kjer so se še danes ohranile celo nekatere submediteranske vrste.
Po osamosvojiti se je med mejicami in po logih zelo razbohotila velika divjad. Tudi ptice so v tej še vedno tradicionalni pokrajini številčne. Dober ljubitelj narave tako lahko še vedno sliši oglašanje "upkača" (smrdokavra) in opazuje "štrka" (bela štorklja) na gnezdu.
Čeprav v Prekmurju ni naravnih jezer, je človek umetno ustvaril 4 zbiralna jezera, od katerih je nejvečje Ledavsko, najbolj znano pa Bukovniško. Ta je pravi biser sredi dobrovniških gozdov, primeren kraj za oddih in opazovanje narave.
Bogata je tudi prekmurska etnološka in kulturno-umetniška tradicija. Edinstven je npr. folklorni festival v Beltincih, ki se izvaja že skoraj pol stoletja in je eden redkih večdnevnih srečanj s tako tematiko v Sloveniji in privablja mnoge goste iz tujine.
Spevnost prekmurskega jezika pa je navdihnila mnoge umetnike, ki izhajajo iz tega prostora ali pa so vanj prišli od drugod, da so ustvarjali in še vedno ustvarjajo velika dela.
Pristnega prekmurskega življenja pa ne bi bilo, če ne bilo mnogih, starih, od časa in dela ožuljenih pridnih rok, ki so skrbno obdelovala to prekmursko zemljo, na njej vzdihovala in se veselila vsake letine, tu rojevala zdrave otroke in jih v globoki žalosti pokapala na skromnih, z blatom obitih grobovih, ki so danes le nemi in pozabljeni spomenik nekdanjih dni.
