Župnija je dokaj mlada in je nastala v času, ki je bil naklonjen ustanovitvi novih župnij in vključuje le Dokležovje. Sam kraj je nedvomno starejši, saj se prvič omenja iz začetka 14. stoletja.
Prvi sakralni objekt v Dokležovju je bila lesena kapelica, ki se omenja v vizitacijskem zapisniku iz leta 1669. Posvečena je bila Janezu Krstniku, ob njem sta bili še podobi sv. Štefana, ogrskega kralja, in njegovega sina sv. Emerika.
Sedanjo cerkev so zgradili v letih 1845 in 1846. Cerkev z vežo je dolga 19 metrov, ladja je visoka 8 metrov, zvonik pa 21 metrov. Nova cerkev je dobila tudi novega zavetnika in sicer sv. Štefana, ogrskega kralja.
Čeprav so uradno spadali v beltinsko župnijo, pa so bili domačini zelo povezani z Veržejem, ne samo na verskem, ampak tudi kulturnem področju. To se je po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Sloveniji in takratni SHS, le še okrepilo.
Z začetkom druge svetovne vojne se je ta vez prekinila, Mura je postala meja med Nemčijo in Madžarsko, zato so domačini prosili za lastnega duhovnika. Že jeseni tega leta je Martin Törnar prihajal ob nedeljah in praznikih, 15.8.1942 pa je po prizadevanjih domačina, dekana Ivana Jeriča, sombatelski škof Jozsef Grösz izdal ustanovno listino za samostojno duhovnijo. Dve leti pozneje Dokležovje postane samostojna župnija.
Za prvega ekspozita je imenovan Ivan Koren. Ta je v bogoslužje uvedel slovenski jezik, ter začel z gradnjo župnišča. Po vojni je bilo dograjeno še gospodarsko poslopje. Še za časa Martina Törnarja so v cerkvi postavili stranski oltar Srca Jezusovega, prižnico in krstilnik ter notranjost deloma poslikali.
Leta 1972 so obnovili notranjost cerkve: daritveni oltar so obrnili proti ljudstvu, namestili nove klopi ter prizidali zakristijo ter preuredili vežni vhod. V naslednjih letih je cekev postala bogatejša za nove elektronske orgle, preuredili so kor ter tudi župnišče.
V bližini cerkve se nahaja spominski park s spomenikom rojaku Ivanu Jeriču.
