Kraj ima dolgo in bogato zgodovino, ki je pretežno povezana z romarsko cerkvijo Device Marije Vnebovzete. 1524. leta Turnišče postane trg, sredi 16. stoletja pa zaselek pridobi mestne pravice in s tem mnogo ugodnosti. Prav zaradi tega se je močno začela razvijati obrt, predvsem čevljarska, krojaška in kovaška. Spomin na nekdanje mestne pravice še živi, saj so prebivalci širše znani kot varašanci (varaš= mesto).
Konec 11. stoletja je nastala turniška pražupnija, imenovana tudi Devica Marija pod Logom ali Na Pustinji. Ob ustanovitvi je obsegala ozemlja sedanjih župnij Turnišče, Beltinci, Črenšovci, Dokležovje, Odranci in Velika Polana - to je ozemlje med reko Ledavo in Muro. Skupaj z lendavsko je to najstarejša župnija na tem delu Pomurja.
Obseg današnje župnije je seveda manjši, kljub temu pa spada med večje v škofiji, poleg Turnišča v župnijo sodijo še Brezovica, Gomilica, Lipa, Nedelica ter Renkovci.
Današnja cerkev Marijinega vnebovzetja se v listinah prvič omenja v drugi polovici 13.stoletja in to v kraju Črnec, ki je ležalo čisto pri Turnišču. Po bitki pri Monoštru (1664) so Turki ob umiku vas Črnec požgali, ostala je le cerkev, zato so jo začeli imenovati: ''Marija na püstini.''
Prvotna enoladijska romanska cerkev je v drugi polovici 14. stoletja postala pretesna, zato so jo povečali tako, da so prizidali sedanjo ladjo stare cerkve, prvotno cerkev pa so spremenili v svetišče nove cerkve. Ne dolgo zatem so cerkev poslikali, iz slik pa je razvidno, da je že tedaj bila cerkev romarska. V svetišču, na loku okrog apside, je bila naslikana Marija Devica – zavetnica s plaščem, druga slika pa prikazuje prošnjo molitev štirih oseb Bánfyeve rodbine- zemljiških gospodov, ki so se udeleževali vsakoletnih romanj.
Z naraščanjem prebivalstva turniška cerkev ni več zadostovala za vse potrebe vernikov, zato so se na prehodu iz 19. v 20. stoletje odločili za sezidavo nove cerkve. Dogradili in blagoslovili so jo leta 1915.
Nova cerkev je zasnovana kot triladijska bazilika s polkrožnimi arkadami in z odprtim ostrešjem ter se naslanja na staro cerkev tako, da imata srednjo steno skupno. V novo cerkev so prenesli tri baročne oltarje, glavnega (s podobo Marije) ter stranska. Desni je ob koncu stranske ladje s sliko Pietá, levi stranski oltar pa je posvečen sv. Donatu. Iz baročnega obdobja se je ohranilo še nekaj stvari, med njimi tudi lesena prižnica.
Turniško župnijsko cerkev je prvi murskosoboški škof, dr. Marjan Turnšek na praznik Marijinega vnebovzetja, 15.8.2007, razglasil za škofijsko romarsko Marijino središče. Pisatelj Jožef Košič (1788-1867) o romanjih piše, da so k Mariji romali ne le domačini, ampak tudi iz sosednjih dežel (s Štajerskega, Hrvaškega, Madžarskega) ter pripovedovali o čudežnih ozdravljenjih na Marijino priprošnjo. Prav tako piše, da so se romanj udeleževali zaročenci, da bi si pri Mariji zagotovili blagoslov zakona.
Turški vpadi, pa tudi reformacija, so romanja ovirali, v 18.stoletju pa verniki spet množičneje začnejo romati, o čemer priča bakrorez iz tega stoletja, s katerim so za romarje tiskali slike turniške cerkve in Marijine podobe.
V današnjem času so romarji k Mariji pod Logom dobrodošli vse leto, še posebej pa na župnijsko ''proščenje'' na praznik Marijinega vnebovzetja, ko poteka več dnevna duhovna obnova in Marijo obišče tudi do 10.000 vernikov.
